kokaplatz
Nov 6, 2013
Nov 6, 2013
KONEC
KONEC,
Nič več.
Komentiranje onemogočeno.
Pač naj bo tako,
če tako je odločeno.
Končal bom še jaz …
… naj obmolkne moj čas …
v jeziku domačem,
v mojem imenu …
v sreči, v nesreči,
a v lepem pomenu …
Šel bom pod obronek
in zapel si na glas.
Morda zamrmral?
Mladost obiskal?
Naj srce si poje,
gubi se,
naj joka,
smeji se …
naj ljubi …
v žalosti stoka,
umira v samoti …
poleti brez zamaha,
na zlomljeni poti …
nikogar ne čaka …
Kdo tebi bo pel
vse želje igrive,
po tuje negoval
vse tvoje koprive?
Za kom boš
zadnji ponos potočila,
ko zemlja oba bo
s solzami pokrila?
Čas za resnico s poprom …
Upam, da je ta konec bolj pesniška metafora, kot pa realnost. Bi kar malo pogrešal tvojo kreativnost.
V dimu iščem nove oblike,
dim mi nariše zamišljene slike,
in srce doda svoj spisek želja,
včasih le zame, včasih za dva.
Le kaj naj sedaj, kaj sploh lahko,
tudi mene muči lastno telo,
me mučijo želje, me muči srce,
mučiš me ti in večne laži.
Kaj naj napišem, kaj naj zapojem?
Kje pesek naj najdem vsem tvojim nojem?
Le kam naj ti hranem tvoje laži?
Kako ti povem, da laž me boli?