Kokaplatz

ROMAN: DA ALI NE?

Tako se je pri meni vedno začelo vse moje ustvarjanje: pa naj je šlo za aforistiko, snemanje, ustvarjanje songov, pisanje česarkoli, ukvarjanje s psi, fotografiranje, odpiranje duše, ljubezen … vzorec začetkov je bil vedno podoben mojim zadnjim ravnanjem, da vedno najprej dam informacijo, da se v meni nekaj kuha in nastaja.
,
Kot današnji pogovor, v katerem mi je bilo povedano, da se bi moral začeti ubadati z bolj obsežno obliko ustvarjanja – in sem sprejel razgovor na temo, da sem tovrstne sugestije že dobil in jih tudi dokaj resno vzel. Ter resno porazmislil. Ker je šlo za resnega sogovornika, ki mu je literatura njegov vsakdanji kruh, je bil pogovor dokaj resen in tehtno zastavljen.

Tap! in sem tam, ko bom moral številne teme, ki jih že ves čas vstran mečem, spremeniti v obveznosti do sebe in se poskusiti v “resni literarni zvrsti”.
,

Še enkrat bom moral prehoditi težave zavedanja, da z vsakim ustvarjanjem lahko (in ga) nekoga prizadeneš, ko odpreš komunikacijske in informativne kanale na čustven način in v obliki osebnih opredelitev do ljudi in stvarnosti.  Le to mi bo olajšano, da imam, razen izbire in spremembe literarnega stila, poti prepoznavno začrtane in domišljene ter da je večina pravih ovir v meni samem in  v mojih etičnih ter moralnih normah.
,
In ravno pri tem bom lahko pošteno in iskreno rekel “hvala ti, Dragica, kajti tvoje zasluge, da sem se začel odpirati, so temelj moje drugačnosti!”.

,
Čas? Ko se bom odločil začeti, bo najbrž šlo hitro, kot vedno vse, za kar sem se odločil.